Slovenija

Mednarodna zaščita je mehanizem za zaščito temeljnih človekovih pravic, ki je posamezniku/-ci brez državljanstva dodeljena zunaj njegove/njene izvorne države ali države stalnega prebivališča. Dodeljena je osebam katerih človekove pravice niso zaščitene v njihovih izvornih državah (ali drugih državah, v katerih prebivajo) ali osebam, ki ne želijo uporabljati zaščite matičnih (ali drugih) držav, ker imajo utemeljen strah pred sistematičnim preganjanjem ali pa je ogroženo njihovo življenje in svoboda. V Sloveniji obstajata dve vrsti mednarodne zaščite:

• a) status begunca
• b) subsidiarna zaščita

Subsidiarna zaščita se prizna osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar izkaže utemeljene in verodostojne razloge, da bi ji bila ob vrnitvi v matično državo povzročena resna škoda

Begunec je oseba, ki se ne more vrniti v svojo državo zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi svoje rasne, verske, narodnostne ali etnične pripadnosti, političnega prepričanja ali članstva v določeni družbeni skupini. Begunci imajo pravico do zaščite pred prisilnim vračanjem v domovino.

Prosilci za azil so ljudje, ki iščejo zaščito, vendar še niso dobili statusa begunca/-ke. Prosilci za azil običajno prosijo za mednarodno zaščito po prihodu v državo gostiteljico, medtem ko je beguncem/-kam zagotovljena zaščita zunaj države gostiteljice.

Po podatkih Agencije Združenih narodov za begunce (UNHCR) je ponovna naselitev opredeljena kot “premestitev beguncev iz države azila v drugo državo, ki se je strinjala, da jih bo sprejela in jim končno nudila stalno zaščito.” Ponovna naselitev je orodje / način za zaščito posebej ranljivih beguncev. Iz države gostiteljice v katero so pribežali zaradi vojne, konfliktov ali preganjanja so premeščeni  v drugo državo, ki jih je pripravljena sprejeti in nuditi stalno zaščito. Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) je razvil posebna merila za izbor kandidatov za ponovno naselitev. Večina beguncev išče zaščito v neposrednih sosednjih državah (le majhen odstotek odide v oddaljene države Evropske unije, da bi tam zaprosili za azil), vendar zanesljiva pomoč in dolgoročne možnosti tam niso vedno zagotovljene. Države ponovne naselitve zagotavljajo pravno in fizično zaščito beguncev. To vključuje dostop do podobnih državljanskih, političnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih pravic, ki jih uživajo državljani teh držav.

Upravičenost posameznikov za ponovno naselitev določi Agencija Združenih narodov za begunce (UNHCR). UNHCR vas mora najprej priznati kot begunca. Poleg tega se upravičenost ocenjuje v okviru naslednjih kategorij: potrebe po pravnem in/ali fizičnem varovanju, preživele žrtve mučenja in/ali nasilja, zdravstvene potrebe, ogrožene ženske in dekleta, združitev družine, ogroženi otroci in mladostniki ter pomanjkanje predvidljive alternativne trajnostne rešitve.

UNHCR ocenjuje posamezne potrebe po ponovni naselitvi s pomočjo zgoraj navedenih meril in daje priporočila glede tega, koga je treba izbrati. Za končno odločitev je odgovorna država prejemnica. Države prejemnice imajo lahko dodatna merila za sprejem kot UNHCR.

Postopek ponovne naselitve vključuje številne mednarodne in nacionalne akterje. Prvič, UNHCR vas mora priznati kot begunca. UNHCR na podlagi osmih meril oceni posamezne/posameznikove? potrebe po preselitvi:

• Potrebe po pravnem in fizičnem varovanju
• Preživele žrtve nasilja in mučenja
• Medicinske potrebe
• Ženske v nevarnosti
• Združitev družine
• Otroci in mladostniki
• Starejši begunci
• Pomanjkanje možnosti za lokalno integracijo

Če izpolnjujete vsaj eno od teh meril in nimate dolgoročnih možnosti v vaši državi izvora ali v prvi državi pribežališča, vas bo UNHCR z vašo odobritvijo predlagal za ponovno naselitev. Končno odločitev bo sprejela država prejemnica, ki ima lahko dodatna vstopna merila. Ko vam država dovoli vstop, vam bo odobreno stalno prebivanje in varstvo beguncev.

UNHCR Resttlement Handbook

The resettlement process

Kaj je premestitev?

Information on UNHCR resettlement